Kitajska in obdobje kislih kumaric v zahodnih medijih

Si padec kitajskega juana resnično zasluži toliko medijske pozornosti v svetovnih poslovnih medijih?


Polnjenje svetovnih naslovnic o padcu kitajskega juana in s tem povezanimi posledicami za svetovno gospodarstvo nima meja. V naslednjih nekaj točkah bomo poskusili ločiti senzacionalizem od realnosti.

1.       Kitajski juan je izgubil zgolj 3 % proti USD v štirih dneh.

Svetovni mediji poročajo o šokantni potezi kitajske centralne banke in največjem padcu kitajske valute po letu 1990. Podatek o zadnjem podobnem padcu je tehnično pravilen, saj je kitajska centralna banka vedno vodila politiko stabilnega menjalnega tečaja ter je pogosto intervenirala na deviznih trgih. Tuda takšen padec juana ni popolnoma nič presenetljivega glede na živahno gibanje EUR/CHF, EUR/USD in drugih valut, katerih cena se bolj ali manj prosto oblikuje na trgu. Juan je proti evru v istem obdobju izgubil 4,4 %, vendar je bil od njega glede na obdobje pred 1 letom še vedno krepkejši za 14 %.

2.       Kitajska ima 3,7 bilijona USD tujih deviznih rezerv, največ na svetu.

Vrednost kitajskih deviznih rezerv je največja na svetu kar domači centralni banki omogoča stabilizacijo tečaja na kratek in srednji rok. Te devizne rezerve so investirane v najbolj varne državne obveznice in so posledica visokih trgovinskih presežkov v preteklih letih.

3.       Izguba vrednosti juana ne bo ustavila načrtov tujih vlagateljev.

Visoko povečanje plač in vrednosti zemljišč na Kitajskem usmerja tuje investitorje v druge azijske države že nekaj časa. Tu gre za investicije zgolj v proizvodnjo in izvoz na zahodne trge, kjer je strošek dela odločilen dejavnik pri investiciji. Tuje investicije, ki so namenjene zadostitvi rastoče porabe domačih potrošnikov, imajo drugačno ekonomiko.  

4.       Padec juana ni namenjen valutnim vojnam.

Julijski kitajski izvoz se je medletno znižal za 8 %, vendar je bila industrijska proizvodnja višja za 6 %, investicije v osnovna sredstva so bila v prvem polletju višje za desetino. Predvsem zaradi padca cen surovin so se izvozne vrednosti znižale, prav tako ni zanemarljivo, da je bil julijski uvoz medletno nižji za 8,4 %. Kitajska namreč velik del surovin za proizvodnjo uvozi. Padec nominalnega izvoza tako ni kritičen agregat, ki bi vplival na znižanje BDP, saj je potrebno izvoz in uvoz deflacionirati s spremembami vhodnih cen.

5.       Nižja vrednost valute ni neposredno povezana s padcem cen delnic.

Poslovna portala Bloomberg in Reuters sta padec juana interpretirala kot razlog, da so cene delnice na borzah precej upadle. Gibanje borznih indikatorjev na kratek rok ni racionalno in lahko prehiteva ali zaostaja za dogodki v realnem gospodarstvu. Kar je bistveno je dejstvo, da so delnice na razvitih družbah glede na dolgoletno povprečje še vedno previsoko ovrednotene, zato padci niso presenetljivi. Pripisati te posledice kitajski depreciaciji juana pa je neumnost per se.

6.       Izvoz držav EU na Kitajsko ne bo bistveno prizadet, pač pa dobički proizvajalcev luksuznih dobrin.

Države EU izvozijo največ blaga v ZDA, in sicer okoli 18 %, sledi Kitajska z 10 %. Kitajska ne spada med tri največje izvozne destinacije za Nemčijo. Te so: Francija, ZDA in Velika Britanija. Evropske multinacionalke prodajajo na Kitajskem proizvode iz svoje lokalne proizvodnje na Kitajskem, kjer je dodana vrednost nizka ter so stroški transporta visoki in časovnica dobave dolga. Na Kitajsko izvažajo predvsem končne izdelke premijske izdelave ter zahtevnih tehnoloških produktov po meri. Industrijski proizvodi predstavljajo 95 % izvoza EU na Kitajsko. Od tega stroji in naprave predstavljajo tretjino izvoza, sledijo transportna vozila s četrtinskim deležem. V letu 2014 je imela EU s Kitajsko 137 mrd EUR trgovinskega primanjkljaja. Te škarje se v zadnjih letih zapirajo. V letih 2010-2014 je povprečne letna rast uvoza iz Kitajske v EU znašala 1,6 %, izvoza na Kitajsko pa 9,8 %. Evropske družbe so precej bolj kot zaradi depreciacije juana prizadete zaradi intenzivne protikorupcijske kampanje na Kitajskem. To niža marže družbam, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in trženjem luksuznih izdelkov kot so LVMR (Louis Vuitton Moët Hennessy), Prada, Burberry, L'Occitane, CFR (Compagnie Financière Richemont).

Fotogalerija